Po 14-urnem letu iz Los Angelesa do Istanbula človek sredi petdesetih ni ravno pri sebi: barve se razlivajo, imate pa še to srečo v nesreči, da je letalo, ki bi vas moralo odpeljati domov – odletelo, tako da boste prespali v predmestju Istanbula. Z nami provincialci je vedno tako – sanjamo o metropolah z globokim zavedanjem, da smo v njih tujci. Na nekem imaginarnem seznamu mest, ki bi bila primerna, da bi v njih živeli, bi Istanbul, Carigrad, kot bi temu rekli, sodil na sam vrh top liste. Kot pa se je podoba sveta v zadnjih desetletjih tanjšala, tako je tudi on izgubil svoj sijaj, ker družba, kakršnakoli že je, ne more biti bistveno drugačna od tega, kakršen je svet.
Ahmed Burić (Foto: Dokumentacija Dnevnika )
A če gledamo s ptičje in žabje perspektive, je to megapolis. Kljub vsemu, tudi predvolilnim plakatom, s katerih vas gleda lažno skromen obraz Recepa Tayyipa Erdogan...