Apple je 2. februarja v prodajo poslal svojo najbolj ambiciozno napravo v zadnjih letih. Gre za očala za mešano resničnost vision pro. Napravo, ki je še najbolj podobna premijskim smučarskim očalom, je ameriško tehnološko podjetje prvič napovedalo lani poleti, pozornost ljubiteljev tehnologije pa je še najbolj pritegnila cena. Ta znaša kar 3500 dolarjev. Gre za astronomsko vsoto denarja glede na relativno nišnost tehnologije. Najuspešnejša očala za navidezno resničnost doslej ostajajo Metina očala quest 2, ki se jih je v zadnjih letih dobilo tudi za manj kot 300 evrov, k njihovi priljubljenosti pa je močno prispevala tudi korona oziroma domača izolacija prebivalcev velikih svetovnih mest. Skupno naj bi prodali kar 18 milijonov očal. Blizu po prodaji so jim s 15 milijoni prodanih enot prišle samo še Googlove kartonaste škatle, ki se prodajajo za okoli 10 evrov in so v resnici samo držalo za napravo za navidezno resničnost. Naprava je v tem primeru mobilnik.
Več kot 10-krat višja cena vision pro v primerjavi z očali quest 2 se mora nekje poznati in Apple je pri izdelavi naprave res uporabil izbrane materiale, vanjo pa vstavil tudi zavidljive komponente. Medtem ko sta quest 2 in dražji ter slabše prodajani quest 3 iz plastike, je Apple za vision pro uporabil magnezijeva in karbonska vlakna ter aluminij. Osrčje naprave predstavljata dva izredno kvalitetna microzaslona OLED, ki premoreta 23 milijonov pik ločljivosti, kar v praksi pomeni ločljivost okoli 1920x1200. Ker vsako oko gleda svojo lečo, imajo očala tudi zmožnost prikazovanja 3D-vsebin. Obstaja tudi ukrivljeni zunanji zaslon, ki naj bi prikazoval upodobitev uporabnikovih oči za »bolj prijetno« komunikacijo z okolico. Očala premorejo tudi več kamer, ki med drugim zaznavajo gibanje oči, gibanje rok, zajemajo dogajanje zunanjega sveta in zmorejo tudi ustvarjati 3D-videoposnetke. Naprava deluje s pomočjo Applovega procesorja m2 in čipa r1, ki je namenjen hitremu obdelovanju podatkov iz tipal. Oba sta vgrajena v očala. Ker naprava že tako tehta od 600 do 650 gramov, pa so baterijo, ki omogoča od dve do dve uri in pol uporabe, ločili od očal. V najbolj applovski potezi je zunanja baterija z očali povezana s fiksno žico namesto prek kabla USB-C, zato pozor pred poškodbami.
Bistvena posebnost Applovih očal je, da poskušajo združiti navidezno resničnost in nadgrajeno resničnost v enem paketu. V praksi to pomeni, da zunanje kamere med uporabo ves čas snemajo okolico, sliko pa nato z minimalnim zamikom, ki naj bi znašal vsega 12 milisekund, predvajajo na notranjih zaslonih. Uporabnik med nošenjem očal praktično v živo vidi zunanji svet. Na predvajani svet je nato mogoče lepiti elemente nadgrajene in navidezne resničnosti. To so lahko lebdeči računalniški zasloni na ozadju resničnega sveta ali pa povsem virtualna okolja v vesolju, v puščavi ali kjer koli drugje.
Visoka cena za napravo s pomanjkanjem aplikacij
Apple očala vision pro za zdaj prodaja zgolj v ZDA. Kdaj bo prodaja stekla tudi drugod po svetu, še ne razkrivajo. Zato naprave vsaj še nekaj časa ne bomo mogli testirati, so pa medtem že prišli prvi odzivi recenzentov in tudi kupcev. Vsi hvalijo kvaliteto notranjih zaslonov, ki naj bi ponujala dovolj dobro izkušnjo, da bi na njih radi gledali filme. Tega si pri očalih quest 2 preprosto ni mogoče predstavljati, saj je slika preprosto preveč pikčasta. Veliko raje bi film gledal na televiziji, čeprav s slabšo ločljivostjo. Uporabniki hvalijo še uporabnost očal za branje virtualnih vsebin ter večinoma kvalitetno interakcijo z navideznim svetom z gestami rok. Manj navdušeni so nad delovanjem virtualne tipkovnice. Hkrati opozarjajo na dokaj omejeno vidno polje. Slika je prav tako najbolj izostrena v sredini, ko se oči ozirajo proti robu očal, postane nekoliko neizostrena. Kljub temu so nekateri uporabniki nad očali tako navdušeni, da jih ne snamejo niti med vožnjo. Apple sicer izrecno pravi, da očal ne smemo uporabljati za volanom, na kolesu ali v drugih okoliščinah, ki zahtevajo pozornost in hitre reakcije.
Obstajajo pa tudi konkretnejše pomanjkljivosti očal. Ena glavnih je gotovo teža. Več kot pol kilograma težka smučarska očala na glavi znajo s časom postati neprijetna. Ob tem pa izpostavljajo tudi segrevanje zaradi delovanja računalniškega dela očal. Čeprav uporabnik skozi očala vidi zunanji svet, se zna tudi pri vision pro pripetiti slabost, ki je sicer značilna za preveč poskočno uporabo očal za navidezno resničnost. Zaradi obeh razlogov izvedenci za zdaj ocenjujejo, da ne gre za napravo, ki bi bila zelo primerna za športne aktivnosti. To očitno vedo tudi pri Applu, saj v naboru aplikacij manjka cel kup fitnes in drugih bolj športnih aktivnosti, ki so glavno gonilo uporabe očal quest 2 oziroma drugih očal za navidezno resničnost. Tudi sicer se mnogi pritožujejo nad revnostjo ponudbe aplikacij. Manjka tudi netflix, aplikacija za youtube pa je še v delu. Kot velik škandal med uporabniki pa se je po spletu začela širiti tudi ugotovitev, da na dragih očalih, ki omogočajo gledanje 3D-vsebin, ni mogoče gledati 3D-pornografije. Kriv naj bi bil brskalnik safari, ki ne podpira stereoskopije.
Slednje ni trivialno. Pornografske vsebine so v preteklosti večkrat odločile usodo tehnoloških inovacij. Tudi sicer pa so brez dovolj velikega nabora konkretnih aplikacij naprave zgolj kosi strojne opreme. Ni važno, kaj v teoriji zmorejo. Važno je, kaj lahko z njimi dejansko počnemo. Če naprava stane 3500 evrov, je to še toliko bolj pomembno. Cena naprave pa je hkrati tudi problem pri zagotavljanju dovolj velikega števila aplikacij. Težava nišnih izdelkov je, da je težko prepričati razvijalce, da bi posvetili veliko dragih delovnih ur zaposlenih za izdelavo aplikacij in storitev, ki bodo na voljo zgolj majhnemu številu uporabnikov. Finančno se stvar za razvijalce preprosto ne izide. Apple sicer načrtuje, da bi v letu 2024 prodali okoli 400.000 naprav vision pro. Če kdo lahko prepriča ljudi, da se ločijo od velike vsote denarja za naprave z nedorečeno prihodnostjo, potem je to gotovo Apple.
