Svoj čas je vozil 'sfriziranega' Yuga, na zadnje Francoza: zdaj že dve leti živi brez avtomobila, za premagovanje razdalja zato izbira ...

20. 12. 2023 | Nika Arsovski
Deli

Mislim, da smo z avtomobilom na notranje zgorevanje zavozili 20. stoletje, z električnimi pa bomo – če ne bomo ravnali razsodno – zavozili 21. stoletje.

»Živeti brez avtomobila pomeni za našo družino živeti bolje,« me že v telefonskem pogovoru pred intervjujem poduči antropolog Dan Podjed - znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor za področje kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Priznani slovenski antropolog je do zdaj v sklopu projekta DriveGreen sodeloval pri številnih raziskavah, ki so neposredno povezane tudi z vozniško kulturo.

Sam se je že pred časom poslovil od avtomobila ter se s tem znebil velikega finančnega bremena. Ljudje se premalokrat zavedamo, kolikšne vsote smo pripravljeni vložiti v 'svobodo', ki nam jo samostojno prevozno sredstvo nudi.

»To je bil odločitev, pred katero me je bilo sprva res strah, a se je izkazala za eno boljših v življenju,« pojasni sogovornik.

 

Osebni arhiv

Že v telefonskem pogovoru ste mi dejali, da v resnici sploh nimate avtomobila. Kako to funkcionira? Kdaj je padla odločitev?

Med pandemijo covida-19 sem spoznal, da moj avtomobil ne stoji na mestu le 95 %, tako kot večina drugih, temveč verjetno kar 99,9 %. Avta skoraj nismo uporabljali.

Bilo je novembra 2020, ko sem po sedmih letih odplačal avtomobilski lizing in prejel plaketo, na kateri je z zlatimi črkami pisalo, da sem končno postal srečni lastnik avtomobila. Spodaj pa je bila podpisana lizing hiša, s pojasnilom v oklepaju, da je že v stečaju. Kaj naj počnem s to plaketo?!

Zdaj ko je avtomobil končno naš, ga bom prodal, sem sklenil. Z ženo sva bila sprva v dvomih, saj je ob treh otrocih logistike kar nekaj. Da ne omenjam dopusta.

Odločitev ni bila lahka, a zdaj mi je jasno, da je bila to ena boljših življenjskih odločitev. Odkar smo brez avtomobila, smo se znebili ogromnega bremena, tudi finančnega.

Čez palec bi rekel, da prihranimo od 2.000 do 3.000 evrov letno. Torej za kar lep dopust.

Na kakšen način pa potem premagujete kilometre?

Največ zagotovo z izposojenim električnim avtomobilom Avant2go, ki ga uporabljam skoraj vsak teden. Za daljši dopust si izposodimo avtomobil.

Iskreno, javni prevoz uporabljam le malo, saj je precej neučinkovit. Vlaki so pri nas katastrofalno počasni in vožnja do Celja ali Maribora je pogosto pravi logistični podvig.

Zato je ceneje, če si za ves dan izposodim avto, se zapeljem do Maribora, ga tam napolnim z elektriko in se vrnem nazaj. Včasih nam avtomobil prijazno posodi tudi soseda, jaz pa se ji oddolžim s tankom goriva. Tako je volk sit in koza cela.

Profimedia

Kako pa si zagotovite, da je avtomobil tam, ko ga potrebujete?

Dan prej jih pokličem, da bi želel imeti avtomobil na določeni lokaciji. Z zmogljivejšo baterijo za daljše razdalje, da lahko pridem do Maribora ali Nove Gorice in nazaj.

Takšna baterija ima približno 300 km dometa. In avtomobil me potem ob dogovorjeni uri čaka na dogovorjenem mestu.

Ljudem ni čisto jasno, od kod torej taki prihranki, če nimaš avtomobila in si ga sposojaš. Češ, saj gorivo ni drago. Res je, a gorivo je še najmanjši strošek.

Največji strošek predstavlja avtomobil sam, torej njegova cena, pa registracije in servisi, kompleti pnevmatik pa še bi lahko našteval.

Sam sem celih 7 let odplačeval starega enoprostorca francoske avtomobilske znamke. Po sedmih letih lizinga, ko je bil star že 10 let, ni bil vreden praktični nič več. Če imam prav, so ga potem odpeljali v Ukrajino in upam, da se mu tam dobro godi. (smeh)

Avtomobil za »amorfno gmoto« predstavlja kakih 5.000 ali 6.000 letnega stroška, tisti dražji za »jaro gospodo« še precej več.

Zanimivo, da smo pripravljeno toliko plačat za nek objekt, ki večji del časa stoji na parkirišču.

Ampak ljudje smo vendarle razumska bitja. Zakaj potem sprejemamo tako neracionalne rešitve?

Nismo le razumska, smo tudi nerazumska, čustvena, sočutna in socialna bitja. In tudi odločitve za nakup avtomobila so pogosto zelo nerazumske, celo nerazumne.

Če bi vnaprej naredili kalkulacijo, se za nakup tako dragega avtomobila verjetno ne bi odločili.

A z avtomobilom pride še vrsta drugih stvari, ki jih ni mogoče finančno opredeliti. Prestiž, ugled, občutek varnosti. Vsaj tako nas oglasi za vozila prepričujejo.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Dan Podjed (@dan_podjed)

Predvsem avtomobilska industrija izpostavlja avtomobil kot sredstvo za dosego svobode.

Točno tako! Svoboda je ključna beseda in ključni problem, zakaj smo v 21. stoletju z glavo še vedno v obdobju avtomobilizma.

Minulo stoletje je bolj kot vse drugo zaznamoval prav avtomobil. Zaradi tega so se spremenila mesta, se ustvarila predmestja. Asfaltirale so se ceste, nastala so ogromna parkirišča.

Podoba mest se je v 20. stoletju zavoljo avtomobila drastično spremenila. Zgodilo pa se je še nekaj.

V glave ljudi se je vžgala podoba Jamesa Deana, ki se naslanja na svojega srebrnega Porscheja, s cigareto v roki in se samozavestno smehlja v kamero. To je močna podoba, ki je ni širil le sloviti igralec, temveč tudi drugi idoli 20. stoletja.

Tudi filmska industrija je vestno predstavljala avtomobil kot simbol svobode. Ta lažni občutek svobode pa je ostal v naših glavah.

Tudi svojo mamo sem dolgo časa prepričeval, naj se vendar znebi avtomobila. Veste, kaj mi je odgovarjala? »Ti mi hočeš vzeti svobodo. Jaz potem ne morem na obisk k stricu. Ne morem niti na telovadbo …«

Prepričeval sem jo naj raje uporabi taksi, pa me je zavrnila, češ da je predrag. Predrag?! Kaj pa avtomobil? Če se desetkrat na mesec pelješ s taksijem boš zapravil morda 50 ali 60 evrov, to pa ne pokrije niti kasko zavarovanja.

Ta simbol svobode je veliko breme, ki nas veliko, veliko stane. Ne pa le breme za posameznika, temveč breme za planet.

No, in mama se je avta po prepričevanju dejansko znebila. In pravi, da živi bolje.

Profimedia

Ampak rešitev po vašem mnenju ni elektrifikacija, kot želijo prikazati?

Mislim, da smo z avtomobilom na notranje zgorevanje zavozili 20. stoletje, z električnimi pa bomo – če ne bomo ravnali razsodno – zavozili 21. stoletje.

Razlika med enim in drugim tipom avtomobila pri proizvodnji ni izjemno velika. Breme predamo v ekonomsko revnejše in oddaljene države, kjer izkopavajo litij in druge surovine, potrebne za razvoj baterij, še vedno pa so ti avtomobili izjemno dragi in večji del časa parkirani na mestu.

Pa tudi, je naša infrastruktura pripravljena na nekaj deset tisoč električnih avtomobilov? Mislim, da je rešitev drugod. Da se začnemo voziti drugače. Se prevažati manj.

Predvsem pa prihodnost vidim v souporabi. Je pa to občutljiva tematika, ki razburi številne, ko govorim o teh temah. Utemeljeno mi navržejo, da živim v centru Ljubljane, zato je precej enostavno pametovati o tem.

Res je, prav imajo. In dobro se zavedam, da se številni ne morejo na delo odpraviti s kolesom, saj bi pritiskali na pedala več ur.

Ljudje živijo na podeželjih, v predmestjih in so zaradi slabega javnega prometa prisiljeni uporabljati avtomobil.

Pri tem pa mnogi pozabljajo, da je življenje v centru Ljubljane izjemno drago. Sam bom vse do upokojitve plačeval kredit za stanovanje, avtomobil po drugi strani sem odplačal precej hitro.

Po drugi strani pa so nepremičnine izven Ljubljane ugodnejše, a pri tem plačaš za ceno avtomobila in časa, ki ga preživiš za volanom.

Zame osebno je ta čas izgubljen. Res se mi zdi, da mečemo življenje stran, ko v povprečju preživimo v avtomobilu od 5 do 6 % časa. Ta čas pa se še podaljšuje, saj so zastoji iz leta v leto hujši.

A Slovencev nič bolj ne boli kot ideja, da jim nekdo želi vzeti avtomobil. Avtomobil je namreč globoko zasidran v slovenski podzavesti.

No, jaz gotovo nočem nikomur vzeti vozila, še svojega sem se raje znebil. Mislim namreč, da mora pri vsakem dozoreti spoznanje, kaj je najbolje zanj in za njegove bližnje.

Siliti ljudi v življenje brez avtomobila pa je prej kontraproduktivno.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Dan Podjed (@dan_podjed)

V družbi velja, da so bolj uspešni tisti, ki vozijo boljše avtomobile.

Kakor kje, v skandinavskih državah zagotovo ne. Menim pa, da se tudi pri nas miselnost spreminja.

Pri mlajših generacijah opazujem, da jim je bolj vseeno za avto, kot je bilo nam. Mladi od 18. do 25. let se ne zanimajo za to, kakšen avtomobil imaš.

V moji generaciji pa je bilo to izjemno pomembno. Ko sem se kot študent, takrat še najstnik, preselil v Ljubljano sem si najprej kupil sfriziranega Juga.

Pošteno sfriziranega. S strešnim oknom, z usnjenim volanom, meglenkami, oranžno osvetlitvijo armaturne plošče, zatemnjenimi stekli, CD predvajalnikom, ojačevalnikom zvoka in zvočniki, vgrajenimi v polico, odeto z žametom.

Namesto normalne hupe pa je imel takšno s tovornjaka. Pa stekla na voznikovi strani so se spuščala s pritiskom na gumb, imel pa je celo centralno zaklepanje.

Kupil sem ga od nekega elektroinženirja, ki je poskrbel za njegovo končno podobo. Ko sem se pripeljal iz domačega Celja v takrat še tujo Ljubljano, sem mislil, da sem nekdo, ker sem imel takega Juga. Takrat sem bil verjetno najbližje v življenju fascinaciji z avtomobili.

In kako se je ta končala?

Po dveh letih sem Juga prodal. Kupil sem ga za 4500 nemških mark, prodal za 3900, in sicer neki mlajši ženski, ki ni bila tako očarana nad njegovimi dodatki.

Avtomobil je imel tudi spuščeno podvozje, da je bil videti bolj športno. Kasneje sem izvedel, da ga je sama precej spremenila.

Za spuščeno podvozje se ni kaj dosti menila, bojda je celo odstranila zatemnjena stekla. V dno srca me je zabolelo.

Profimedia

Kakšna pa je torej prihodnost mobilnosti?

Ne verjamem v tehnoutopizem, češ da so rešitve za človeštvo le tehnološke. Mislim, da so tudi družbene.

Veste, Zemlja bo preživela, vprašanje pa je, če bo preživela človeška vrsta.

Bistveno je sodelovanje med inženirji in strokovnjaki z družboslovnih in humanističnih področij kot smo antropologi, psihologi, filozofi, sociologi … Skupaj moramo razvijati rešitve za prihodnost.

Verjamem, da lahko razvijemo okoljsko in družbeno odgovorne rešitve. A proces se mora začeti s tem, da skušamo ugotoviti, kaj si ljudje želijo, kakšne so njihove potrebe in kako lahko njihovo življenje izboljšamo. Šele potem sledi snovanje rešitev.

Problem sedanjega razvoja avtomobilov je, da rešitve nastajajo v dizajnerskih birojih in pisarnah, brez kakršnega koli ozira na ljudi. Ti so zanje le uporabniki, kupci, stranke. Nihče izmed nas si ne želi biti uporabnik. Ste se vi danes zbudili in si rekli, da boste danes boljša uporabnica!? Verjetno ne.

Nihče ne želi imeti na nagrobniku izklesanih besed: »Bil je odličen kupec. Slava mu!«

Posvetimo se ljudem, se jim približamo in jih skušajmo razumeti.

Pa ne le antropologi, ki so sicer zaposleni v številnih avtomobilskih koncernih – Nissan sodeluje z antropologinjo Melisso Cefkin, General Motors je sodeloval z Elizabeth Briody, Volvo pa stavi na sodelovanje s Sarah Pink – temveč tudi tisti pri vrhu, direktorji. Ti morajo razumeti, kako živijo ljudje.

Ko se ta dva svetova povežeta, bodo nastale bolj trajne in dolgoročnejše rešitve. Predvsem pa se mi zdi trajnostno, če avtomobile, ki jih imamo, izrabimo do konca.

Čas je, da na področju avtomobilizma naredimo korak od egocena do ekocena in začnemo razmišljati bolj trajnostno.

Torej, kako kilometer, ki ga prevozim, vpliva na druge in planet. Če naredimo ta premik, lahko kot vrsta preživimo – in živimo celo bolje kot zdaj.

V resnici se naše sanje oz. želje po novem avtomobilu hitro razblinijo. Po nekaterih raziskavah sodeč smo najbolj fascinirani prve dni, nato pa z vsakim tednom manj. Kakšen fenomen pa je to?

Najbolj si avtomobila želimo takrat, ko ga še nimamo. V trenutku, ko ga dobimo, se začnejo problemi.

Zadovoljstvo z vozilom začne takrat padati, prav tako tudi njegova vrednost.  Veste, avtomobil je objekt, na katerega se ljudje hitro čustveno navežemo. Predvsem zaradi spominov, a te zmotno povezujemo s pločevino, ne pa z ljudmi, s katerimi smo jih ustvarili.

Avtomobil je v bistvu le prevozno sredstvo. Pa da ne bo zvenelo vse skupaj zelo tuje. Nisem nekdo, ki tega fenomena ne bi razumel.

Verjamem, da nekatere fascinirajo oblačila, druge koncerti Taylor Swift, tretje pa avtomobili. Vseeno pa verjamem, da v 21. stoletju, sploh takrat, ko bodo vozila postala avtonomna in nam ne bo treba več držati volana, bo avtomobil postal precej manj romantičen.

Takrat bo postal to, čemur služi in kakor se imenuje. Avto-mobil. Samovoz.

Prevozno sredstvo torej, ki se vozi samo. Takrat se bo tudi fascinacija nad avtomobili postopno prenehala. Doba romantičnega avtomobilizma je prav zaradi tehnološkega napredka v izdihljajih in se verjetno počasi izteka.

Preberite še: Ta slovenska voditeljica je strastna motoristka: najprej je vozila Hondo, zdaj vozi Moto Guzzi, a branila se ne bi niti Harleyja

BONUS VIDEO: Mercedes-Benz GLA: Lahko upraviči premijsko ceno?

 

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"