Odprte so vse možnosti, od zidarja do doktorata

Zgodovina splošne gradbene šole se je začela leta 1888 na Aškerčevi cesti. Od tod se je kot poklicna šola preselila leta 1968 v objekt nasproti nas, na tem mestu, kjer smo zdaj, pa je istega leta zrasla popolnoma nova gradbena tehnična šola. Od takrat naprej je to lokacija srednješolskega gradbenega izobraževanja, ki je bilo nekoč, v času nekdanje Jugoslavije, zelo frekventno, predvsem poklicna smer. Takrat so prihajali tudi dijaki iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so se izobraževali za gradbene poklice. Ves čas je bila v sklopu šole tudi geodezija kot posebna smer, vmes, v prvi krizi gradbeništva, se je pojavil še program ekonomije, nato pa smo namesto njega vpeljali program okoljevarstveni tehnik in pred tremi leti ponovno program tehniške gimnazije.

Imamo dvoletni, triletni in poklicni program za pet poklicev – kamnoseki, zidarji, tesarji, upravljavci težke gradbene mehanizacije in pečarji - ter program gradbeni, geodetski in okoljevarstveni tehnik. Potem je tu še strokovna gimnazija, kjer maturante peljemo na inženirska strokovna polja gradbeništva, geodezije in arhitekture. Imamo dvanajst izobraževalnih programov, v katere smo v letošnjem šolskem letu vpisali 330 novih dijakov. Najbolj frekventen program je program gradbeni tehnik, kjer praviloma razpisujemo tri oddelke, po en oddelek je za geodetskega tehnika in okoljevarstvenega tehnika, dva oddelka sta za strokovno gimnazijo oziroma štiriletni program. Vsak od triletnih programov, to so poklicni programi, ima po en oddelek, s tem da so za določene poklice, kot sta recimo pečar in upravljavec težke gradbene mehanizacije, frekventni in so samostojni, druge pa kombiniramo. Iz dvoletnega programa se dijaki lahko prepišejo v triletnega ali iz triletnega v štiriletnega z dodatnima dvema letoma. Na koncu so na dvoletnem in triletnem programu zaključni izpiti, v štiriletnih programih pa matura – na strokovnih poklicna in na gimnazijskem splošna matura.

Zaključna spričevala po treh in štirih letih oziroma petih letih so vstopnica za nadaljnje izobraževanje na visokih šolah in fakultetah, možnosti pa so, seveda po stopničkah, vse odprte – tako rečeno od zidarja do doktorata. Po zaključenem izobraževanju gre več kot 70 odstotkov dijakov študirat. V zadnjih dveh, treh letih je veliko povpraševanje po teh kadrih tudi v gradbeni operativi, tako da vsi najdejo svoje mesto po šolanju, če se želijo takoj zaposliti. Povpraševanje krepko presega ponudbo dijakov.

Vse gospodarske dejavnosti imajo določena nihanja, s tem da je gradbeništvo pred dobrimi petnajstimi leti v Sloveniji padlo na kolena. S propadom velikih podjetij smo izgubili tudi veliko kakovostnega kadra, vse to znanje je takrat odšlo in ga je bilo zelo težko obnoviti. Danes so se razmere spremenile in se je frekvenca vpisa na naše veliko veselje popravila, kar velja za vso Slovenijo in ne samo za našo šolo. Gradbeništvo cveti, nekaj grozijo z manjšo krizo, vendar zagotovo ne bo taka, kot je bila. Velja pravilo, kar se zgodi v gospodarski panogi, se s približno dvo- ali triletnim zamikom zgodi v šolstvu. In tako smo kar naenkrat vpisovali manj, zdaj pa se je krivulja spet obrnila navzgor in se je vpis v poklicne programe popravil, tako da smo ga na dveh morali celo omejiti.

Poklici v gradbeni operativi, če damo malo na stran kamnoseka, ki je zelo butičen, bolj umetniški kot inženirski poklic, so zelo iskani in tudi cenjeni. Za določene programe smo edini v Sloveniji, recimo za upravljavca težke gradbene mehanizacije in kamnoseka, druge programe si deli pet šol.

Učiteljev imamo približno sedemdeset, deset nas je administrativnih delavcev. Dijakov pa imamo v tem trenutku 820 in brez zadrege lahko rečem, da nas bo prihodnje šolsko leto več kot devetsto, ker zadnjih pet let beležimo strm vpis. Že tri leta moramo omejevati vpis, kar me žalosti. Na 84 razpisanih med gradbenega tehnika smo lani dobili 140 prijav. Od šole je odvisno, kako k temu pristopi. Tistim, ki jim ne kaže, da se bodo lahko vpisali, svetujemo in jih poskušamo obdržati na šoli tako, da jih preusmerimo na druge programe, kar je prednost naše šole, ki ima toliko programov.

Imamo srečo, da smo v skupini šol, ki imamo ob tej učiteljski krizi še vednost možnost pridobivati dobre kadre. Izziv je z inženirji - z arhitekti in gradbeniki, ki jih ni mogoče kar tako dobiti za poučevanje strokovnih vsebin, pa nam nekako gre. Za splošno shemo pa imamo zelo velik priliv iz osnovnih šol, ker se učitelji iz manjših krajev odločajo za delo v Ljubljani in drugih večjih mestih. Tako uspemo v začetku šolskega leta izpopolniti kadrovsko shemo. Lani smo zaposlili dvajset novih učiteljev, kar je četrtina vseh, letos do začetka šolskega leta jih bomo še dvanajst. Lahko rečem, da imamo stabilno kadrovsko zasedbo, nimamo fluktuacije.

Seveda, odvisno od programa. Štiriletni programi imajo med izobraževanjem od osem do šestnajst tednov praktičnega dela pri delodajalcih, ki si jih dijaki praviloma izberejo sami. Triletni programi pa imajo prakse oziroma dela pri delodajalcih zelo veliko, in sicer je to skupaj 22 tednov. Potem je še ena možnost – na vseh gradbeniških poklicih, razen upravljavca težke gradbene mehanizacije, je tudi možnost vajeništva, za katerega se v šoli trudimo, da bi ga pospešili. Dijak v tem primeru več kot polovico učnega procesa naredi neposredno pri delodajalcu. Vajeniški sistem je bil v Sloveniji ponovno vpeljan pred šestimi leti. V gradbeništvu se je razmeroma slabo prijel, v strojništvu pa zelo. Kot šola poskušamo narediti čim več, da bi se vajeništvo okrepilo, da nam ne bi bilo treba odklanjati dijakov, ki bi se radi izšolali za določen poklic.

Za vsa strokovna delovna področja imamo delavnice – zidarsko, tesarsko, kamnoseško in strojniško z delovnim poligonom, imamo težko gradbeno mehanizacijo in kar nekaj strojev. Delavnice smo odprli v začetku leta 2020. Za štiriletne programe pa so delavnice praviloma računalniške učilnice. Gradbeni tehnik praktično od začetka že projektira in to se dela digitalizirano, tako da »klasiki« rečemo, da je šlo preveč ročnega dela iz učnih programov in bi ga boljše nekaj vrniti oziroma kaj narisati na roke. Šola je v tem smislu zelo dobro opremljena in ves čas skrbimo za aparature, merilne naprave in programe.

Sodelujemo v projektih Erasmus, organiziramo obilico strokovnih ekskurzij po Sloveniji in v tujini, podpiramo šport in raziskovalno dejavnost ter vrhunske športnike in tekmovanja vseh vrst, močna je tudi dijaška skupnost, dijaki sodelujejo v različnih krožkih. Šola ni le kopičenje znanja, niso le ocene in točke, tekmovanje ali rivalstvo. Šola, ki jo živimo in gradimo na Dunajski 102 v Ljubljani, spodbuja k spoštovanju, sodelovanju, empatiji in solidarnosti ter h kritičnemu mišljenju.