Cerkev se je stoletja zaman borila proti pustnim norčijam, dokler ni časa pred pepelnico pametno prepustila nujnim človeškim potrebam po razposajenosti, neresnosti in zabavi. Vsaj v preteklosti sta se razigranost in objestnost z nastopom štiridesetdnevnega posta povsem umaknili resni spokornosti, ki je zaznamovala tedne najstrožjega odrekanja v letu. V pustnem času je po dolgi zimi, ki se počasi končuje oziroma jo pustne šeme preganjajo, pomanjkanje zamenjalo obilje. Seveda so se zato na mizah znašle mastne jedi, predvsem mesne, pečene in ocvrte. Pa nič zato; ker pustu sledi postno obdobje, ki traja vse do velikonočnih praznikov, se pustni grehi na koncu nikjer ne poznajo.
Mesnine z repo
V vsakem primeru je bila za pustni čas značilna tradicionalna kulinarika, ki se je razlikovala od pokrajine do pokrajine. Če danes pomislite na pusta, je seveda naslednja misel krof. Krofi so poleg flancatov najznačilnejši spremljevalci norčavih pustnih dni. V preteklosti pa so bile v središču pozornosti, kot že omenjeno, mesnine ob prilogah, kot so kislo zelje, repa in matevž. V tistih časih namreč še ni bilo hladilnikov in zamrzovalnikov, zato je bil pustni čas nekakšen mejnik, ko je bilo treba porabiti zimska živila, sicer so se ob višjih temperaturah pokvarila.
Ne boste verjeli, ampak še do nedavna je veljala za glavno pustno jed v Sloveniji ocvirkovka ali ocvirkova potica. V zimskem času so imele gospodinje zaradi kolin na voljo veliko ocvirkov, ki so jih uporabile za tako imenovano ocvirkovo potico, ki pa se je, kot je seveda za malo Slovenijo že značilno, v vsakem kraju pripravljala nekoliko drugače. Ob ocvirkovki so običajno postregli kislo zelje ali repo. Nekaj podobnega so cvirkače, ki so del tradicionalnih jedi Prekmurja in Prlekije. Uporabljali so sicer enake sestavine kot pri ocvirkovi potici, vendar je njihova tradicionalna oblika drugačna. Bolj ko narastejo, večjo veljavo imajo.
Inovativne gospodinje
Manj znane so prleške prosenice. Tako se imenujejo zaradi polnila, ki ga sestavlja prosena kaša, zabeljena z ocvirki, prekajenim mesom in začinjena podobno, kot so začinjene prleške klobase. Poleg so navadno ponudili kislo zelje, repo ali fižolovko. Poznamo tudi pustne potice – to so notranjske pajtičke, pripravljene iz pražene čebule in orehov. So dokaz, kako so se gospodinje v preteklosti znašle in ob prazniku iz sestavin, ki so jih imele pri roki, pripravile inovativne jedi. Nobenega dvoma ni, da poznate pustne žlikrofe. Najbolj znani so idrijski žlikrofi, sicer pa je različnih žlikrofov toliko, kolikor je različnih krajev, kjer jih pripravljajo.
Omenimo še jed, ki se imenuje godla. Nastala je kot posledica nesreče, saj je sestavljena iz tistega, kar po nesreči pokuka iz krvavice in se skuha v vodi. Tako dobimo nekakšno juho, ki ji pravijo godla. Ime je zavajajoče, saj je takšna juha prav okusna, predvsem pa zelo nasitna. Zaključimo s tudi danes eno najbolj znanih in tipičnih pustnih jedi. Krofe je na vrh prinesla globalizacija, od vsega začetka pa so se med sinonimi za pust ohranili flancati. Oblika pa tudi barva flancatov sta po regijah različni, celo imena za to jed niso povsod enaka, saj jim na meji z Italijo rečejo kroštole in štraubi.
