Kmalu bo minilo sto let, odkar so v medvojnem polčasu sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja politični, družbeni in kulturni oder začeli pretresati spopadi na mladi evropski levici. V osnovi je šlo za razkol med tistimi, ki so slikali novo razlago sveta, in tistimi, ki so razlagali njegovo novo sliko: številni revolucionarni umetniki in pisci z levice so zavrgli svoja avantgardna načela in navdušeno sprejeli »proletarsko umetnost« Leninove Sovjetske zveze, medtem ko je velik del leve intelektualne avantgarde ostal zvest svoji poetiki. V Franciji na primer kulturno sceno in komunistično partijo takrat pretresa spopad med strujo Louisa Aragona, ki zapušča nadrealiste, sprejema »vrnitev k resničnosti« in odhaja v ZSSR, ter avantgardnimi intelektualci okrog Andréja Bretona, ki začenjajo spopad s stalinističnim konceptom socialističnega realizma in kmalu postanejo žrtev partijske čistke.
Boris Dežulović (Foto: Luka Cjuha)
Spopadi iz tistega časa so trajno zaznamovali tudi nas na robu Evrope. Napisani so bili celi zvezki knjig o spopadih na jugoslovanski intelektualni in književni lev...