Problematično ravnanje z morjem še vedno ostaja prikrito, saj pod vodo posledice niso takoj očitne. Robertina Šebjanič poskuša s svojim delom na umetniško poetičen način morje iztrgati iz pozabe in tako spodbuditi razvoj empatičnih pristopov k njegovemu prepoznavanju ter reševanju. Njena dela, prežeta z znanostjo in različnimi področji družbenega delovanja, so bila večkrat nagrajena. Med drugim je prejemnica priznanj Honorary mention Prix Ars Electronica, Starts Prize, Falling Wall winner in Re:Humanism. Na tokratni razstavi z naslovom Echinoidea prihodnosti – Zaznavanje Jadrana postavlja v ospredje morske ježke, natančneje biogeološke in morfološke razmere v njihovem okolju, na katere vplivajo tekoči odpadki iz gospodinjstev ter industrije obalnega pasu, torej onesnaženost, ki med drugim povzroča nizke ravni kisika v morski vodi.
Morski ježki so sicer izjemno prilagodljiva bitja. Delovanje njihovega telesa je podobno mehanizmu sistema za filtriranje vode. Poleg bodic imajo lovke, prek katerih zaznavajo okolico in s katerimi se s pomočjo kemičnih signalov med seboj sporazumevajo. Robertino Šebjanič je zanimalo, kako nanje vpliva onesnaževanje s kuhinjskimi detergenti in drugimi kemičnimi odplakami, ki jih človek spušča v morje. V laboratoriju je skupaj s praktikantom na hrvaškem Universal Research Institute Filipom Grgurevićem in Gjinom Šutićem z in vitro tehniko raziskala zgodnje anomalije v razvoju morskih ježkov. V petih dneh, kolikor traja, da se razvijejo od jajčeca do ličinke, sta jih izpostavila onesnaževalcem, kot so motorno olje, gospodinjski detergenti in svinec. Pri tem sta opazila očitne spremembe v njihovem razvoju. »Obenem smo imeli spremljevalno skupino takšnih, ki niso bili ničemur izpostavljeni in so imeli najboljše pogoje, nakar smo opravili primerjalne študije. Morski ježki so po svoje trdoživi in znajo preživeti določene stvari, tudi če postanejo deformirani, a v eksperimentu jih dosti ni preživelo,« je povedala sogovornica.
Morje pozabljen prostor
Raziskava je bila izvedena v okviru rezidence The Zero Pollution Adriatic, ki jo je začel izvajati Universal Research Institute v okviru projekta STARTS4Water, in je potekala v obalni regiji južnega Jadrana. »Razstava sproža podrobnejši razmislek o obsežnih spremembah, ki jih v morju doživljajo njegovi prebivalci, in jih prikazuje prek konkretnejše obdelave izbranih podatkovne baz. Projekt povezuje področja morske biologije, laboratorijskega raziskovanja, umetne inteligence, videa, zvoka, biomaterialov, pihanega stekla in umetnosti,« je povedala Robertina Šebjanič. V sklopu umetniške razstave je namreč eksperiment predstavljen prek unikatno oblikovanega pihanega stekla, ki na takšen način ponazarja krhkost morskih ježkov v njihovem naravnem okolju. Ob tem si lahko obiskovalci ogledajo še vizualizacijo podatkovnih baz iz zadnjih tridesetih let, ki kaže različne spremembe obalnega pasu v Dubrovniku, denimo v slanosti, temperaturi, vsebnosti odpadnega kemičnega materiala. Celotne podatkovne baze so predstavljene prek videa in zvoka, kar je skupaj z umetnico Robertino Šebjanič s strojnim učenjem oblikovala ter programirala Tanja Minarik.
Intermedijski projekt združuje umetnost in znanost s tako imenovano participatorno znanostjo, ki odpira razmislek o solidarnosti in empatiji s podvodnim svetom izven človeške percepcije. Eden ključnih namenov raziskave je bilo tudi razumevanje pretoka raztopljenega kisika na obalnih območjih, saj je to eden glavnih kazalnikov, ki daje informacije o tem, kako močno vpliva onesnaženje na biotsko raznovrstnost. »Svetovni oceani in morja so kompleksen ekosistem, ki pokriva več kot 70 odstotkov površine našega planeta in je odgovoren za nastanek več kot 50 odstotkov atmosferskega kisika, kljub temu pa ostaja skrivnosten in slabo raziskan.«