Anže Lanišek o tem in onem pred finalom sezone v Planici: Tehnična izvedba katastrofa, uvrstitev vrhunska

V finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih bo danes pravi tekmovalni maraton. Moški so sinoči zgodaj šli v posteljo, saj bo začetek prve izmed dveh serij za trening ob 8. uri, nato bodo ob 10. uri še kvalifikacije za tekmo v petek. Ženski finale sezone se bo na srednji skakalnici začel ob 17. uri. Finale nestrpno pričakuje Anže Lanišek, v zadnjih štirih sezonah najboljši slovenski smučarski skakalec. V letošnji sezoni ga je ustavila poškodba kolena na treningu v Planici tik pred svetovnim prvenstvom v smučarskih poletih na Kulmu. V karavano se je vrnil na norveški turneji, kjer pa mu ni šlo tako dobro kot na prvem treningu po poškodbi v Planici, a je kljub temu osvojil enajsto mesto v skupnem seštevku turneje.

Mislil sem, da zavore ne bo, a je prišla v Oslu. Vse skupaj me je malo bolj presenetilo, kot sem si predstavljal. Na treningu v Planici sem imel povsem drugačen občutek, kot po prihodu na Holmenkollen, čeprav je skakalnica po mojem okusu. Glede na moje skoke, ki so bili po tehnični izvedbi katastrofa, so bile uvrstitve vrhunske. Vesel sem, da sem se sploh lahko vrnil v karavano. Enajsto mesto po mesecu in pol odsotnosti je vrhunska uvrstitev. To je dokaz, da premorem kakovost. Le počep moramo urediti, da me bo neslo skozi zrak.

Pri skokih je vseskozi boj, iz katerega je treba potegniti pozitivne stvari. Očitno je osnova vrhunska, saj skoki niso najboljši, a je rezultat zelo dober.

Ne. Z rezultati nisem bil obremenjen, ampak sem želel zgolj pokazati dobre skoke. Nisem našel sproščenosti. Še sam ne vem, zakaj se je to zgodilo, kar pomeni novo delo zame in terapevtko.

Ni jih bilo. Le v glavi je bil velik boj.

Na prvi skok za trening smo skoraj vsi zamudili na start, saj se je sedežnica ves čas ustavljala. Sploh ni bilo časa za pravo proceduro priprave na skok. Ni bilo časa, da bi pogledal v globino in si rekel, zdaj pa me je malo strah in moram malo zadihati. Vse se je dogajalo tako hitro, da sploh ni bilo občutka, da sem na letalnici. Ker je bila hitrost večja, me je vse skupaj še malo bolj presenetilo. Glede na to, kaj se je dogajalo, sem iztržil zelo veliko.

Želim spustiti ročno zavoro, ki me je ovirala na Norveškem, da bom užival v skokih in se pokazal v najboljši podobi. To pomeni, da sem sproščen in lahkoten, kar je bila želja že za norveško turnejo. Vse stvari se zgodijo z razlogom, tako kot se je poškodba. Morda je celo boljše, da se vrnem tako, kot pa da bi takoj skočil na stopničke, katerih se sicer ne bi branil.

Nedvomno. V Planici bom imel ob sebi družino, ki mi je največja podpora in me napolni z energijo. Ne glede na to, kakšni so rezultati, je Planica noro doživetje, saj vedno pride veliko ljudi, ki so izjemna podpora. Letenje pred domačimi navijači je vedno užitek. Še preden sem začel skakati, sem vedel za Planico, ki me zdaj kot tekmovalca zelo podžge.

Menim, da sem pripravljen, a verjetno me bo tudi to presenetilo v nedeljo. Prepustil se bom toku dogodkov. Petru želim, da se poslovi z zmago. Vidi se, da uživa v poletih. Še dobro, da v Vikersundu pri zadnjem poletu ni bil povsem točen z odrivom na odskočni mizi, saj je bil njegov polet nor.

S tem se ne obremenjujem. Fantje se moramo usesti in pogovoriti. Pero je tisti, ki bo odločil, ali bom trak dobil jaz ali kdo drug. Navsezadnje je vseeno, kdo ga dobi, saj nihče nima takšnih kapacitet, kot jih je imel Peter. Če bomo vsi stopili skupaj, jih imamo pa dovolj.

Da. Na lastne oči sem povsem od blizu videl, kako je serijsko zmagoval ali se uvrščal na stopničke, osvojil globus, komuniciral z navijači in novinarji. Sam ne bi vedel, kaj moram narediti. Pokazal nam je pot, kako je vse možno narediti.