A po vrsti. Pred običajno ljubezensko tragedijo bralce Kenozoika rešijo prvine, ki jih je Kutin vpletel že v svoj kratkoprozni prvenec Tempirana bomba – mislim na grotesko, absurd, spekulativne in kriminalne elemente (predvsem kriminalni suspenz) in preprosto čudaštva. Vrata vanje odpre bizarna intervencija po metodi izmišljenega ameriškega psihologa oziroma self-help guruja, ki jo Leni natanko za rojstni dan pripravijo bližnji in v kateri jo prijatelj-šef Matej odpusti, prijateljica-šefica Ana, s katero dela v begunskem centru, odslovi, starša Štefan in Majda ignorirata, Luka zapusti. Po šok terapiji, sestavljeni iz fiktivnih zapuščanj, naj bi Lena končno prepoznala vrednost svojega življenja in se odrekla depresivnim razpoloženjem. Težko bi trdili, da intervencija spodleti. Uspe, a ne tako, kot so si izvajalci zamislili. Lena najprej doživi spontan splav, nato pa se prav zares osebnostno spremeni. Osredotočati se začne predvsem nase, zdi se, kot da je izgubila pristen občutek za druge, empatijo. In, kar je najvažneje, za peterico zrežira kompleksne protiintervencije. V njih vsakdo dobi tisto, kar sam zgolj misli, da rabi: Ana Mateja, Matej slabšo službo, Štefan ideji tako za megalomanski umetniški roman kot komercialni krimič, Majda samsko življenje v garsonjeri na ljubljanskem Taboru, Luka srečno partnerico. Hkrati s šestimi zgodbami osrednjih protagonistov teče še najmanj sedma – tista z detektivom Emilom Bauerjem, tista, v kateri nekdo pobija begunce in ki je sumljivo podobna zasnovi Štefanovega romana.
Če je prva polovica ne posebej obsežnega romana Kenozoik – gre pretežno za poglavja pred začetkom Leninih protiintervencij – dramaturško umerjena, se v drugi, ki namiguje na čudne zaplete in razplete, ironično, zgodi nekaj čudnega. Proza izgubi fokus, nenehno niha med realizmom in čudnostjo oziroma žanrom, med resnobo in zabavljanjem, med vsakdanjo tragiko in absurdom, pri čemer se v zadnjih taktih romana odloči za prvo. Iznenada je Kenozoik čisto navaden roman? Čisto navaden roman z nekoliko nenavadnimi liki, posut z mnogo neobičajnimi peripetijami, pa vendar …? Takšen izplen ni prepričljiv; Kenozoika se ne da brati kot navaden roman, obenem pa se upira tudi obljubam – obljubam, ki jih da sam – drugačnega branja. Zaradi svoje neodločnosti začne odvračati od potopa v romaneskni svet, v katerem je sobna rastlina krščena za Eleanor Rigby, in siliti k spraševanju o romanesknih zakonitostih. Če bi čudnost romana uspela, takšne distance preprosto ne bi bilo.
