Kar dve premieri bosta v teh dneh zaznamovali program Mestnega gledališča ljubljanskega: nocoj ob 20. uri bodo v Studiu MGL krstno uprizorili monodramo Navodila, ki jo je napisala in zrežirala Ana Duša, v njej pa nastopa Julita Kropec, v soboto ob 20. uri pa bo na Mali sceni sledila še krstna uprizoritev avtorskega projekta Meduza, ki ga podpisujeta Nebojša Pop Tasić ter Karin Komljanec, ki v njem tudi igra.

Premisleki o samo(s)ti

Kot pred današnjo premiero poudarja direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, je drama Navodila predvsem »izjemna literatura«, nad katero je bila navdušena že ob prvem branju. »To je zgodba o treh samostih, v prvi vrsti ženskih, ki pa skozi različne plasti, od asociativnih do čustvenih in geografskih, zajame široko podobo sveta,« še dodaja. Pripoved, ki v ospredje postavlja mlado žensko v zgodnjih tridesetih, se sicer začenja s pogovorom s protagonistkino babico, nato pa se iz temačnega najetega kletnega stanovanja v Ljubljani preseli še v vrvež italijanskega pristanišča iz polpreteklega časa ter prostranstva ameriške divjine ob meji s Kanado.

»Ne pišem iz domišljije, ampak iz življenja, iz tega, kar opazim okoli sebe ali v sebi,« pa pojasnjuje avtorica Ana Duša, ki je predstavo tudi zrežirala. Po njenih besedah bi lahko zato predlogo razumeli tudi kot nekakšne dnevniške zapiske v literarni obliki, toda Barbara Hieng Samobor pristavlja, da njena univerzalnost hkrati močno presega okvire avtobiografske pisave. S svojo prvo monodramo se je spoprijela igralka mlajše generacije Julita Kropec, ki je skozi proces tudi izrazito sooblikovala končno podobo besedila. »Sprva se mi je zdelo, da se z občutji, ki prevevajo junakinjo, sama doslej še nisem srečala, toda postopno sem ugotovila, da mi je marsikaj v tej drami intimno zelo blizu,« je povedala.

Od mitov do sodobnosti

Monodramski projekt Meduza je začel nastajati že v času zaprtja gledališča med epidemijo, članica igralskega ansambla MGL Karin Komljanec pa se v predstavi, ki je nastala v skupnem avtorstvu z Nebojšo Popom Tasićem, dramaturgom in scenaristom, loteva prepletanja različnih zgodb o znani bajeslovni pošasti iz naslova – skozi perspektivo sodobnosti, a tudi gledališkega ustvarjanja samega – ter pri tem odpira vprašanje položaja žensk oziroma tega, »kako pošasti sploh nastanejo«. Tudi ta predloga je po mnenju Barbare Hieng Samobor vrhunska.

Kot je pojasnil Pop Tasić, poskuša v vseh svojih besedilih, ne glede na temo, nasloviti vprašanja, ki se mu zdijo pomembna. »Na grško mitologijo pogosto gledamo malce površno, četudi vsaka zgodba vsebuje več plati in plasti. Radi na primer spregledamo, da od starih Grkov nismo prejeli le temeljev znanosti in kulture, ampak tudi poniževalen odnos do žensk, poveličevanje moške sile in razuma ter prezir do drugih in drugačnih, saj so bili zanje nekaj vredni le Grki, vsi drugi so bili barbari.« Ravno ženske so v grških mitih redno deležne krutih, nepravičnih usod – in povsem enako velja za pošasti. »Te so praviloma ženskega spola, prebivajo pa v osami na odročnih krajih, kjer jih potem ubije neki junak,« dodaja dramaturginja predstave Eva Mahkovic. Ta osamljenost je bila tudi neko čustveno jedro tega projekta, ki pa po besedah Karin Komljanec žensk »ne postavlja v vlogo žrtev, temveč se svoje snovi loteva tudi z nekakšno poetičnostjo in ironijo«.