Ampak, najbolj presenetljivo je, kako se človeško telo hitro prilagodi spremembam, in kmalu se je počutila, kot da je minus 60 stopinj Celzija nekaj povsem normalnega. Pa ni. Zunanja temperatura na južnem polu je vsak dan več kot trikrat nižja kot v kuhinjskem zamrzovalniku, ki deluje pri okoli minus 20 stopinj Celzija. To pomeni, da bi pri takih temperaturah živila zamrznila v nekaj sekundah, če bi jih preprosto pustili zunaj. In kaj je v letu, ki je za njo, Michelle najbolj pogrešala? Na prvem mestu je to možnost dolgega, res dolgega tuširanja z vročo vodo. Na južnem tečaju je prhanje namreč dovoljeno le dvakrat na teden, in še to le po dve minuti. Najbolj zabavna pa je bila zanjo božična tekma okoli južnega tečaja. »To je bil pravzaprav tek okoli sveta oziroma v petkilometrskem krogu sem prečkala vseh 24 časovnih pasov.«
Dekle, ki je živelo na južnem polu
Michelle Endo je eno leto delala kot koordinatorica na raziskovalni postaji Amundsen-Scott, ki je najbližja južnemu polu. To je bila zanjo ena najbolj neverjetnih izkušenj. Potovanje do kraja, kjer sonce zaide in vzide le enkrat na leto, je trajalo en teden, samo potni stroški poti so znašali 55.000 evrov. Tam pa – ja, tam je bilo mrzlo, je povedala ob vrnitvi. Na najhladnejši dan, ki ga je preživela v bazi, so termometri pokazali minus 77 stopinj Celzija, pihal pa je tudi močan veter, kar je pomenilo približnih 100 stopinj Celzija pod ničlo.
Michelle Endo je na južnem tečaju najbolj pogrešala možnost dolgega, res dolgega tuširanja z vročo vodo.
