Državni oziroma republiški radijski studii so delovali po razmeroma zapleteni birokratski proceduri, v kateri so imeli ključno vlogo komisije, radijski uredniki ter producenti, kakršen je bil v glasbeni produkciji RTV Slovenija prav tako že pokojni Jure Robežnik. Sistem je bil razmeroma zaprt, vanj so prišli zgolj izvajalci, za katere so pristojni na RTV menili, da jih je vredno pripustiti k mikrofonom in preostali tehniki, kar danes nekateri izpostavljajo kot kvaliteto tistih časov. Ne nujno.
Odpotovanja, danes obče hvaljeni prvenec Tomaža Pengova iz leta 1973, nemara ne bi izšla, če ne bi šlo za zasebno iniciativo izvajalca in Razbornika, ki je album posnel v stanovanju Pengova v Prešernovi ulici v Ljubljani. Odpotovanja so prva neodvisna pop plošča v Jugoslaviji, ki je izšla pri študentski založbi Škuc. »Delal sem v Jugotehniki na Mačkovi, dopoldne sem popravljal televizijske sprejemnike. Ukvarjal sem se tudi z glasbo. Vrtel sem jo na drsališču v Tivoliju, ko je bilo to še na prostem. In pa popravljal sem ojačevalnike. Nekoč je k meni pristopil Pigl (Tomaž Pengov, op. a.) z vprašanjem, ali bi mu posnel ploščo. Odgovoril sem pritrdilno,« je Razbornik pred leti na teh straneh opisal okoliščine, iz katerih se je brez sleherne izkušnje podal v svet snemanja glasbe.
Glas se je hitro širil
Lahko bi se reklo, da je kariero utemeljil na tehnologiji in znanju upravljanju z njo. Čeprav je tudi »miksal« se v snovanje in ideje, ki segajo na polje producentstva, praviloma ni vmešaval. A že prva plošča Pengova, ki jo je posnel tako, da si je od basista Čarlija Novaka sposodil Revoxov magnetofon, akustične kitare pa so se igrale na stranišču, kjer se je zvok lepo odbijal od keramičnih ploščic ter ustvarjal odmev, ni strogo tehnokratska domislica, ampak gre vsaj za tehnološko domislico z dušo, izza katere je stal kreativni pogum.
A pristop, da gre v prvi vrsti za ponudbo tehnologije, je zastavil že Miro Bevc, od Razbornika šest let starejši tonski tehnik z RTV Slovenija, ki je ustanovil prvi zasebni studio v Jugoslaviji nasploh, v katerem je delal v popoldanskem času. Sprva se je imenoval Delial, nakar je nastal studio Akademik. Bevc je bil navdušenec nad elektroniko, preboj pa je storil s tem, da je sam ustvaril prvi dvanajstkanalni snemalnik v Jugoslaviji, ki ga je naredil iz glav Revoxovih magnetofonov. Enostavno jih je sestavil skupaj. S tem snemalnikom se je začel trend, da je vsa Jugoslavija snemala v Ljubljani. Vključno s prvo ploščo skupine Bijelo dugme.
Glas o Razborniku se je hitro razširil. Leta 1974 je v živo posnel festival Boom, vmes nekaj pesmi zasedbe Sedem svetlobnih let, nato pa leta 1975 še eno ključno stvar. Posnel je ploščo Buldožerjev Pljuni istini u oči. Ni je več snemal na svojo štirikanalno napravo, ampak na dvanajstkanalnem magnetofonu v studiu Akademik. Zgodba ima svoj uvod. Bevc, lastnik Akademika, je skupini Buldožer ponudil, da jim ploščo posname zastonj, v zameno za to, da on postane lastnik posnetkov. Privolili so, potem pa so nastali zapleti in Bevcu je proti koncu snemanja počil film. Člane ansambla je na sestanku v studiu dočakal za mešalno mizo, na kateri je bila sekira. Deloval je na robu živčnega zloma, na vseh kanalih so gorele rdeče lučke, ki so opozarjale, da manjka samo še korak in se vse začne brisati. Grozil je, da bo ves posneti material zbrisal. Po dolgih pogajanjih se to vendarle ni zgodilo oziroma so kot kompromis sklenili, da bo v nadaljevanju snemal Razbornik. Tako je Razbornik prvič sedel za dvanajstkanalni magnetofon, obenem pa začel delati v studiu Akademik, kjer je z Bevcem sodeloval še pri eni plošči skupine Bijelo dugme, domnevno živi plošči Koncert kod Hajdučke česme. Ta se je oglaševala, kot da gre za žive posnetke, pa ni bilo tako. »Posneli smo jo pozneje v sarajevskem gledališču, snemala sva Bevc in jaz,« je povedal Razbornik, ki je kaj kmalu začel delovati v studiu Tivoli.
Jugoslovanski center
Tega je v osnovi postavil Marjan Podbevšek, čigar osnovna dejavnost je bilo ozvočevanje koncertov po Jugoslaviji, v čemer je bil številka ena, ker je to pomenilo tudi zaslužke, ki so presegali davčni prag, po katerem je bil davek stoodstoten, plačilu pa se je dalo izogniti z investicijo, in tako je nastal Tivoli. Tega je kaj kmalu prevzel Razbornik, koncept pa je bil podoben kot v Akademiku. »Tivoli je bil uspešen zaradi dveh razlogov. Prvi je bil oprema. Kot prvi v Jugoslaviji je imel profesionalni štiriindvajsetkanalni snemalnik s pripadajočo mešalno mizo. Okoli 24.000 funtov je magnetofon, za katerega se je takrat potegoval tudi nacionalni norveški radio, stal takrat, pa še uvoziti ga je bilo težko. Drugi razlog sem bil verjetno jaz. Mislim, da sem znal delati, pa tudi razpoloženje v studiu, ki sem ga dovoljeval, je prispevalo svoje. Pri meni je človek v kabini za petje lahko kadil, čeprav dim res škodi aparaturam. Ponekod drugje so morali hoditi v copatah,« je povedal Razbornik.
Prek studia Akademik, pozneje Tivolija, kmalu še studiev Činč, Top Ten in Metro, je Ljubljana postala jugoslovanski center snemanja glasbe, kjer so snemali vsi. Seznam uporabnikov studia Tivoli bi bil težko pestrejši: od Pankrtov, Buldožerjev, Parafov in Septembra prek Elvisa J. Kurtovića in Zabranjenega pušenja do Oliverja Dragojevića in Nede Ukraden ter spet počez in nazaj do Pop Designa, Andreja Šifrerja, Laibachov, Lačnih Franzov, Simone Weiss, Svetlane Makarovič, Novih fosilov in Nece Falk.
Ob takšnem naboru skladb, pri snemanju katerih je bil Razbornik s studiem Tivoli, ki je leta 1993 zgorel, vpleten, je težko izbrati najbolj reprezentativne, kajti samo oblikovanje zvoka je bilo, kot rečeno, prepuščeno producentom, vsekakor pa skladba Zora je Nede Ukraden spada med najkomercialnejše napeve, pri snemanju katerih je sodeloval.
