80 let bolečega spomina in opomina

Pisal se je 16. 4. 1944, ko je v noči na 17. april »jokalo nebo«. Bila je noč. Nihče ni slutil, kaj se zna zgoditi. Pri Riharju v Gornjem Logatcu je bila gostilna. V njej so se zbirali različni vaščani. Tistega večera, 16. aprila, so gostilno zapirali ob pol enajstih. Vas je potonila v spanec. Bilo pa je pri njih zelo napeto. Mati Franja je skupaj s sinom Janezom-Ikom in hčerko Manco sama vodila gostilno. Slavko Smole, njen mož, je kot invalid iz 1. svetovne vojne umrl leta 1939. Mati Franja je bila vneta podpornica partizanov. To se je vedelo tudi po vasi Gornji Logatec. Materi Franji so začeli groziti, da jo bodo ubili. Zato so ji obiskovalci gostilne svetovali, naj za nekaj časa zapre gostilno in naj se odseli k sestri v Ljubljano. A ona se ni dala prepričati v selitev in je ostala na svoji domačiji, kljub temu, da so ji grozili, da jo bodo ubili. Tisto noč so ob 2:30 uri prišli s konji na dvorišče domobranci domobranskega odreda Črna roka in začeli vpiti in trkati na vrata. Obiskovalci niso bili dobrih namenov. Mati je vedela, kaj se zna zgoditi in se je zaprla v hišo. Ko so ji zagrozili, da bodo vrgli bombo na hišo, je odprla. Na vratih jo je doletel rafal iz domobranske puške in mati je obležala na tleh med vhodnimi vrati. Vaščani, ki so zjutraj hiteli na delo, so videli mater Franjo, da leži na vhodnih vratih. Spraševali so se, le kdo bi lahko izvršil tako dejanje. Odgovor je bil v iztegnjeni dlani, ki je bila simbol Črne roke.