Kot že tretja generacija Ljubljančank v družini si rada domišljam, da svoje mesto poznam do obisti. Imam najljubše kotičke, ki so ohranjali ta status skozi desetletja, in kraje, ki so si mesto v mojem srcu izborili le za nekaj časa. Za določene stavbe vem, kakšne so bile, ko so bile mlade, in štejem razpoke na njihovih fasadah kot gube na človeških obrazih. In priznam, da ima ljubezen do mojega mesta, tako kot je pri takih ljubeznih običajno, tudi izključevalno razsežnost: zviška gledam na vse, ki so v Ljubljani samo gostje (kar so vsi, ki tu niso bili rojeni).
Agata Tomažic (Foto: )
Toda navsezadnje je danes valentinovo, naj se zato povrnem k ljubezni. Tako kot za filme, katerih vsebina je vprašljive kakovosti, velja, da jih včasih radi pogleda...
