Po njegovi zaslugi se je tisoče najrevnejših prebivalcev Madagaskarja izvleklo iz najhujšega, mnoge je rešil gotove smrti. Več kot 13.000 otrok se zaradi njegovih prizadevanj lahko šola, 25.000 ljudi je dobilo streho nad glavo, hrano, delo in dostop do zdravnika. Kar je v skoraj petih desetletjih iz nič ustvaril pater Opeka, ne zmore niti marsikatera vlada s tisočkrat večjim proračunom. A 75-letni pater ne popušča: »Potrebujemo še nekaj desetletij dela, da se bodo moji Malgaši izkopali iz revščine in da bodo lahko poskrbeli sami zase.« Živeti pod pragom revščine na Madagaskarju pomeni živeti z manj kot evrom in pol na dan.
Pater kljub letom neutrudno potuje. Vladajoče opozarja na strahotne razlike med jugom in severom, na razkorak med tistimi, ki imajo vse, in tistimi, ki nimajo ničesar. Na pomembnih forumih kritizira »ozkogledno preračunljivost velesil« in fundamentalizme vseh barv. Potrpežljivo razlaga, zakaj bi se morali ljudje otresti obsedenosti z denarjem in biti dejavno solidarni. Tudi zato, pravi, ker je to edina pot do sreče: »Sam nič ne zaslužim, a sem srečen.« Odločevalce roti, naj se zavedo svoje brezbrižnosti do trpečih in odpravijo revščino, »eno najbolj vpijočih krivic na svetu«. To, vztrajno ponavlja, »preprosto moramo narediti, brez vsakega občutka večvrednosti, brez čakanja na zahvalo in priznanje – to je naša človeška dolžnost«. Tako preprosto je to za patra Opeko.
Duhovniški klic premagal nogomet
Peter (uradno Pedro) Opeka se je rodil v predmestju Buenos Airesa v verni slovenski družini z osmimi otroki. Oče, povojni begunec, je delal kot zidar. Petrovo otroštvo je potekalo urejeno, delovno in srečno, pišejo njegovi biografi. Šolal se je pri lazaristih in se pri petnajstih odločil, da postane duhovnik. Kasneje je sicer okleval, ali ne bi raje postal nogometaš, a je bil duhovniški klic močnejši. V gimnaziji ga je poučeval profesor Bergoglio, sedanji papež Frančišek, ki ga pater visoko ceni. Kot mlad duhovnik je spoznaval težko življenje Indijancev iz Kordiljer in revežev v favelah. Po študiju v Evropi ga je kongregacija svetega Vincencija Pavelskega poslala za misijonarja na Madagaskar. Prizori skrajne bede so ga pretresli do kosti.
Smetišče v Andralanitri je maja 1989 ponujalo prizore iz pekla. Iz prestolnice so na orjaško odlagališče odpadkov vsak dan vozili do roba polni tovornjaki. Gruče bosonogih otrok so med roji muh tekmovale s črnimi prašiči za ostanke hrane – v neznosnem smradu, med živalskimi kadavri, steklenimi črepinjami, iztrebki … Malokdo je dočakal 50 let. Prijatelj Pierre Lunel je patrovo odločitev, da ostane in pomaga, opisal takole: »Počasi se je spustil po pobočju griča odpadkov. Srečeval je njihove prikrite poglede, poglede prikazni, ki so se gnale za skromnim zaslužkom. Kaj hoče ta belec, ta vasaha, ta tujec? Spet eden tistih sočutnežev …« Peter je razumel, molčal in se vsak dan vračal na smetišče, kajti »ljubezen ni, da se nasmihamo revežem in jim jokamo na ramah. Ljubezen je, da se vsak dan vračamo k njim, se z njimi plazimo po umazaniji, da se tako kot oni hranimo iz ničesar. Samo tako postanemo verodostojni.«
Dolga leta je živel tako kot malgaški reveži. Jedel je, kar so jedli oni, pil njihovo vodo – ki ni bila pitna. Zbolel je tako hudo, da so ga komaj rešili. A prav tam, na tem smetišču človekovega dostojanstva, se je rodila Akamasoa, skupnost »dobrih prijateljev«. Blizu smetišča je namreč pater odkril hribčke granita. S prijatelji študenti je smetiščarjem pokazal, kako naj se lotijo blokov granita, naredijo grušč, tlakovce, pesek. Počasi so mu zaupali in se lotili dela: nastal je kamnolom. Čez 25 let je 25.000 ljudi stanovalo v rožnatih hiškah, imeli so dostop do vode, do zdravstvenega varstva. Tudi otroci tistih, ki so še vztrajali na smetiščih, so vsak dan dobili obrok riža s fižolom – tako je pater poskrbel, da so prihajali v šolo. Nekateri od njih zdaj že študirajo na univerzi.
Pater sicer pogosto omeni Sizifa. Vsa ta leta se je namreč spoprijemal tudi z nasiljem, prostitucijo, alkoholizmom, z delavci, ki so med gradnjo hiš kradli cement in železo, z moškimi, ki so zapustili matere z otroki, z mladostniki, ki jih je odneslo v nasilje in kriminal … Bil je jezen in razočaran. A odnehal ni. »Včasih nas obide, da bi popustili pod Sizifovo skalo, ki kar naprej pada, ko se vzpenjamo (…), toda to je kljub vsemu pot, ki se več časa vzpenja, kot spušča,« je leta 2018 zapisal v knjigi Uprite se!.
Je oster, ni raznežena dušica
Ženske nasprotno od marsikaterega kleriškega kolega pater Peter kuje v nebo. »Ženske so bolj nenaklonjene vojni in nasilju, manj so nadute, bolj zaščitniške do vrednot, povezanih z življenjem,« je prepričan. Zato ima veliko več sodelavk, okoli 300, kot sodelavcev. Ženske podpira v boju proti nasilnemu mačizmu, ki ga, kot opaža, producira moški strah pred izgubo oblasti v družbi. Naklonjen je gibanju Me Too: »Samo zaploskamo lahko vstaji proti prostaškosti in neumnosti, ki je na ulice pognala na milijone ameriških žensk, ki so imele dovolj seksističnih izjav gospoda Trumpa.« Tudi glede migrantov so njegova stališča jasna: »Tistim, ki bežijo pred državljanskimi vojnami in so življenjsko ogroženi, moramo stoodstotno in brez oklevanja pomagati.«
Pater Opeka, visokorasel in plečat, ne po videzu ne po značaju ni kakšna raznežena dušica. Oster je do politikov, »humanistov« pa tudi do lastne institucije. »'Humanisti' vseh vrst so veliki mojstri v govoričenju, ravno tako nadarjeni so kot politiki; sposobni so ure, dneve in tedne govoriti oziroma se poslušati govoriti. Ljubkujejo svoj mali ego, medtem pa se nič ne premakne niti za centimeter!« Združenim narodom zameri, da so izkoreninjenje revščine napovedali do leta 2015, nato pa rok premaknili na leto 2030, »nedvomno pa se bo zatem pojavila letnica 2050«. Neprizanesljiv je tudi do stranpoti klera: »Cerkev se je sčasoma, tako kot vsaka človeška institucija, oblikovala po zgledu lažnosti in navideznosti. (…) A Cerkvi ni treba biti bogata – biti mora pristna. Tako kot je bil pristen Jezus.« Nekje drugje zapiše: »Mislili so, da so z baziliko svetega Petra Bogu zagotovili bivališče po njegovi meri. Kakšna zmota! Boga ni mogoče pospraviti v skrinjico, pa če je še tako veličastna. Edina skrinjica za Božjo ljubezen se skriva v srcih ljudi in nikjer drugje.«
Skrinjica v srcu patra Opeke skriva sijoče diamante človečnosti.
