Odsotnost množičnih posilstev iz zgodovinskih knjig in kolektivne zavesti je skrbno skonstruirana realnost, ki tovrstne vojne zločine normalizira in obravnava kot neizogiben element vsakega vojaškega konflikta. A v Sarajevu živeča makedonska režiserka Kumjana Novakova brezkompromisno zavrže normalizacijo vojnih grozodejstev, ki jih sistematično brišejo iz našega kolektivnega spomina, ter s Tišino razuma tako forenzično zareže v 132 sodnih pričevanj žensk iz bosanskega mesta Foča in zapisov haaškega sodišča, kjer so leta 2000 množična posilstva in spolno suženjstvo prvič v zgodovini prepoznali kot zločin proti človečnosti.
Film vizualno zaokrožajo javnosti dostopne fotografije prostorov, v katerih so potekali zločini – stadionov, osnovnih šol, blokovskih stanovanj in stanovanjskih hiš – ter VHS-posnetki krajev, v katerih so ženske zadrževali, posiljevali in kmalu z njimi kot z orožjem tudi trgovali. Med njimi so bila dvanajstletna dekleta, mlade matere, tudi po tri generacije žensk iste družine. V filmu so zaradi anonimnosti zvedene na številke, ko se besedilo njihovih pričevanj izpisuje čez sliko. Ta se včasih tudi povsem umakne in pogrezne v črno; Novakova se navsezadnje zaveda, da ima teža besede pogosto večjo moč od vsakršne podobe. Tišino razuma vodi izjemna režijska občutljivost, ki mestoma skoraj na novo izumlja jezik, kako skozi film sploh naslavljati tovrstna grozodejstva. Predvsem pa je, kot pravi tudi avtorica sama, majhen filmski spomenik ženskemu pogumu in njihovemu nesebičnemu prispevku k pravičnejši družbi.
Mladi pogon kapitalizma
Opazovalni dokumentarec Mladi in ambiciozni pet let spremlja pet mladih in ambicioznih ljudi od njihovega kaljenja na elitni univerzi za menedžment v švicarskem St. Gallnu do njihovih prvih kariernih korakov v žrelu sodobnega kapitalizma. Nekateri zaženejo zagonska podjetja, drugi postanejo finančni svetovalci, tretji uslužbenci mednarodnih korporacij, vsem pa je skupno, da želijo biti karseda uspešni. Beri: želijo karseda veliko zaslužiti. Ena pravi, da so šli njeni starši priseljenci od nič do 80, ona pa bi zdaj šla od 80 do 100; drugi, rojen v družino bogatašev, bo moral verjetno od 100 do 1000; tretji pa itak od nekdaj cilja na maksimum. A to, da so nenehna rast, vedno večja produktivnost in maksimiranje dobička mantre, po katerih morajo ravnati, če želijo uspeti v sodobnem finančnem sektorju, v katerega vstopajo eni bolj, drugi manj uspešno, smo seveda že vedeli.
To, da delovniki v tem svetu niso dolgi 40, pač pa 70 ur, da je treba za poslovni uspeh včasih žrtvovati partnerski odnos in da v biznisu ni časa za bolniško, smo tudi že vedeli. Pokaže pa tale švicarska produkcija nekaj še bolj zanimivega, nekaj, kar vidimo na robovih obrazov teh mladih poganjalcev sodobnega kapitalizma – vsi, ki jih spremljamo, tako ali drugače ne morejo mimo tega, da je s tem kapitalizmom 21. stoletja, ki se je spečal z demokracijo, nekaj hudo narobe. Slišimo recimo, da so se znotraj te simbioze kapitalizma in demokracije kot gobe po dežju razmnožile od navadnih državljanov odtujene, politično alarmantno vplivne gospodarsko elite, ki jih zdaj servirajo tudi naši protagonisti. Eni to vokalizirajo bolje, drugi slabše, tretji potlačijo, režiser Piet Baumgartner pa vseh teh poant, ki se izrisujejo v tem zelo konvencionalno sestavljenem dokuju, ne kapitalizira najbolje.
Neizprosni tiktok tempo
Axel Danielson in Maximilien Van Aertryck se v filmu Fantastična naprava zakopljeta v fenomen kamere kot orodja reprezentacije resničnosti in njene vloge v sodobni družbi. Kalejdoskopski vrtinec najrazličnejših podob, youtube videov, viralnih posnetkov in izsekov iz TV-oddaj, ki se v neizprosnem tiktok tempu z minimalnim dodatkom komentarja vrstijo pred našimi očmi, nam nastavlja ogledalo in kaže, kako smo prav zares postali družba spektakla. Na prvi pogled silno zabavna zbirka najrazličnejših kuriozitet, ki se valjajo po spletu, postopoma razkriva temačne podtone. Film odpira mnogo tem, od katerih bi si vsaka zaslužila ločeno obravnavo, v ospredje pa postavi paradoksalno naravo na kateri koli nosilec ujete podobe – pokaže, kako je tehnologija, ki se je na začetku svoje poti kazala kot ultimativno orodje resnice, kaj hitro postala priročno, danes vsakomur dostopno sredstvo manipulacije.
Podobe, ki danes butajo v naše glave z najrazličnejših zaslonov, so skrbno skadrirane, sfrizirane in zdopingirane ter izkrivljajo naše videnje resničnosti, algoritmi umetne inteligence v službi kapitala, ki nam te podobe vsiljujejo, pa ta učinek še okrepijo. V dokumentarcu Fantastična naprava sicer ne boste izvedeli nič hudo novega, se pa boste morda še bolj zavedli razsežnosti problema, ki je tu podan na tako dinamičen, dopaminski način, da zna film nagovoriti tudi mlajše občinstvo, ki se še ne zaveda grožnje, ki jo nekritična konzumacija podob pomeni za posameznika in družbo. Film vsekakor ponuja odlično izhodišče za kurz medijskega opismenjevanja.
